In memoriam Prof. dr. Ciril Kržišnik (1944–2024)
Prof. dr. Ciril Kržišnik je bil vedno najprej človek, in sicer izjemen človek, ki se je trudil pomagati, graditi, ustvarjati, širiti darove duha in soustvarjati boljši svet.
Že družinsko okolje ga je spodbujalo k vztrajnemu delu in učenju, čeprav v večinoma težkih okoliščinah tistih časov. Oče pravnik mu je s pripovedmi iz starega rimskega prava podaril veselje do klasičnih vrednot, ki jih je dopolnjeval in utrjeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po promociji na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1969 in takrat obveznem stažu zunaj Ljubljane je leta 1976 opravil specialistični izpit iz pediatrije in se vključil v delo endokrinološkega oddelka Pediatrične klinike pod mentorstvom prof. dr. Leva Matajca. Ob izobraževanjih v največjih centrih držav takratne zahodne Evrope (Danska, Združeno kraljestvo, Finska, Francija) in Združenih držav Amerike (Indianapolis, Boston) je takoj začel sodelovati pri uvajanju novosti v diagnosticiranje in zdravljenje, med drugim pri takrat ključnem projektu presejalnega testiranja novorojencev najprej za fenilketonurijo in nato za prirojene motnje delovanja ščitnice. Leta 1982 je prevzel vodenje takratnega Oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, ki ga je leta 1992 preoblikoval v Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike.
V času njegovega vodenja sta slovenska pediatrična endokrinologija in diabetologija doživeli izjemen strokovni vzpon in postali prepoznavni v razvitem evropskem in mednarodnem prostoru. Že leta 1989 je na Bledu organiziral 15. letni kongres International Society for Pediatric and Adolescent Diabetes (ISPAD), ki je prvič pripeljal v Slovenijo najvidnejše profesorje iz ZDA in takratne zahodne Evrope. Leta 1992 je postal član delovne skupine, ki je pripravila prvo mednarodno deklaracijo o vodenju oseb s sladkorno boleznijo (St. Vincentska deklaracija) in nato član delovne skupine WHO-IDF-ISPAD, ki je pripravila prve svetovne smernice za vodenje otrok s sladkorno boleznijo (deklaracija z otoka Kos). V regiji je postal ustanovni član Združenja za pediatrično in adolescentno endokrinologijo Alpe-Adria (AASGPED) leta 1990, ustanovni član srednjeevropskega združenja za pediatrično endokrinologijo (MEWPE) leta 1994 in ustanovni član Sredozemskega združenja za pediatrično endokrinologijo (MSPE) leta 1995. Izjemen strokovni razvoj pediatrične endokrinologije v Sloveniji in širši regiji je prepoznalo tudi najstarejše in najbolj prestižno združenje pediatričnih endokrinologov European Society for Pediatric Endocrinology (ESPE) in prof. dr. Kržišnika izvolilo za predsednika ter organizatorja 42. letnega kongresa v Ljubljani leta 2003. Udeležilo se ga je preko 2500 strokovnjakov iz vsega sveta. S tem je slovensko pediatrično endokrinologijo dokončno umestil med najboljše v Evropi in svetu. Po 14 letih izjemno uspešnega vodenja pediatrične endokrinologije pa je prevzel vodenje Pediatrične klinike, najprej 1994 kot njen direktor in potem 1996 kot njen strokovni direktor.
Prof. dr. Kržišnik je svoje raziskovalno delo po zagovoru doktorske disertacije leta 1986 usmeril najprej na področje sladkorne bolezni (mednarodna projekta EURODIAB od leta 1989 in WHO-IDF DIAMOND od leta 1990), nato pa predvsem v raziskovanje motenj rasti, kjer je bil od leta 1990 član mednarodnega projekta KIGS, hkrati pa je med prvimi na svetu zdravil otroka z redko motnjo rasti – Laronovim sindromom – z inzulinu podobnim rastnim faktorjem 1. Posebej odmevno je bilo raziskovanje genetsko pogojene motnje v delovanju hipofize, kjer je leta 1999 v sodelovanju s prof. dr. J. S. Parksom iz Atlante, ZDA, in prof. dr. Z. Laronom iz Izraela objavil delo mutacije v genu PROP1 pri bolnikih iz hrvaškega otoka Krk. Omogočil je ustanovitev in razvoj genetskega laboratorija na Pediatrični kliniki in s tem tudi hiter razvoj genetike drugih endokrinih bolezni. Z mlajšimi kolegi je raziskovalno delo razširil tudi na področju ščitnice in nadledvičnih žlez. Ob tem je bila Ljubljana v sodelovanju s prof. dr. Vito Dolžan iz Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani dlje časa regionalni center za genetiko kongenitalne adrenalne hiperplazije. Leta 1997 je bil kot prvi v samostojni državi izvoljen v rednega profesorja pediatrije. Desetine znanstvenih in strokovnih člankov v revijah SCI z več tisoč citati ostajajo priče plodovitega dela in mentorstva.
Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1993 prevzel vodenje Katedre za pediatrijo. Pod njegovim več kot 20-letnim vodstvom se je katedra kadrovsko okrepila, predvsem pa je prenovil in posodobil učni program pediatrije ter ga nadgradil tudi s podiplomskim izobraževanjem, kjer ob vsakoletnih Derčevih dnevih izide učbenik Izbrana poglavja iz pediatrije. Ustanovil in vodil je tudi Slovensko pediatrijo, ki je postala osrednja periodična znanstveno-strokovna revija slovenskih pediatrinj in pediatrov. Leta 2013 je zbral in uredil tudi prvi celostni slovenski učbenik pediatrije, ki še danes služi kot osnovno učno gradivo v slovenskem jeziku. Za svoje pedagoško delo je leta 1999 prejel nagrado Društva za visokošolsko didaktiko in leta 2007 Lavričevo priznanje za učitelje Medicinske fakultete UL.
Po prevzemu vodenja Pediatrične klinike Univerzitetnega Kliničnega Centra Ljubljana je takoj začel z aktivnostmi za izgradnjo nove pediatrične klinike. Leta 1994 je bil na njegovo pobudo ustanovljen Sklad za izgradnjo nove pediatrične klinike, v katerem je od leta 1996 vodil strokovni svet. Ob sodelovanju kolegic in kolegov je vodil pripravo medicinsko-funkcionalnega programa za novogradnjo, ki je žal doživel številne nestrokovne zunanje revizije, ki so ga okrnile. S pomočjo širše družbe pa je nova pediatrična klinika vendarle postajala resničnost, v katero nas je preselil leta 2009 in je pomenila izjemen kvalitetni preskok. V dobrih 15 letih vodenja Pediatrične klinike je poskrbel za razvoj vseh subspecialističnih strok in predvsem za kakovostno izobraževanje mladih specialistov v najboljših centrih v razvitem svetu. Z ustvarjanjem pogojev za znanstvenoraziskovalno delo in z razvijanjem spodbudnega okolja je Pediatrična klinika postala vodilna strokovna in znanstvenoraziskovalna klinična ustanova v državi ter vidni center odličnosti v Evropski skupnosti, številni sodelavke in sodelavci pa so postajali mednarodno ugledni profesorji na subspecialističnih področjih.
Prof. dr. Kržišnik je skoraj dve desetletji vodil tudi strokovni razvoj pediatrije v celotni državi. V razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo je bil prvič imenovan leta 1988, v letih med 1994 in 2002, ko ga je vodil, pa so bile med drugim sprejete nacionalne smernice za stopenjsko obravnavo bolnih otrok v Sloveniji. Več kot desetletje je bil pri Zdravniški zbornici Slovenije nacionalni koordinator specializacije iz pediatrije in je v času največjega pomanjkanja pediatrov na primarni ravni ob grožnjah o ukinitvi primarne pediatrije s kolegicami in kolegi uspel obnoviti stabilno in dobro razporejeno kadrovsko zasedenost z generacijami kvalitetno izobraženih specialistk in specialistov pediatrije. Združenje za pediatrijo SZD mu je leta 2010 podelilo Derčevo priznanje za življensko delo na področju pediatrije.
Prof. dr. Kržišnik je ostal povezan s Pediatričnio kliniko in Katedro za pediatrijo tudi po upokojitvi. Leta 2015 je izdal zgodovisnko monografijo Pediatrična klinika in Katedra za pediatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani skozi čas. Istega leta ga je senat Univerze v Ljubljani izvolil v častni naziv zaslužni profesor, takratni predsednik države Borut Pahor pa mu je podelil Medaljo za zasluge za njegov izjemni prispevek k dobrobiti bolnih otrok. Vsako leto se je udeleževal strokovnih srečanj. Združenje endokrinologov Slovenije pri SZD mu je leta 2022 podelilo Mahkotovo priznanje za življensko delo, Katedra za pediatrijo UL Medicinske fakultete pa leta 2023 na jubilejnih LX. Derčevih dnevih Priznanje prof. dr. Zore Konjajev za življensko delo na področju poučevanja pediatrije.
Ob vseh sadovih pet desetletij trajajočega trdega dela, dosežkih, uspehih, zaslugah in priznanjih pa bo prof. dr. Ciril Kržišnik ostal za nas predvsem kot dober človek, skrben zdravnik in prijazen mentor. Njegova predanost težko bolnim otrokom in njihovim staršem, pozorna in spoštljiva skrb za sodelavce na vseh ravneh, nesebično prenašanje znanja in izkušenj, vedoželjnost, dobronamernost in sposobnost navdušiti in združiti vse soudeležence v zdravstvu za skupni cilj – dobrobit bolnega otroka, mladostnika in mlade odrasle osebe, nam predstavlja vodilo, za katerega smo mu hvaležni, zato ga želimo ohranjati in prenašati naprej.
Tadej Battelino