Nov znanstveni napredek raziskovalcev UL MF in UKC Ljubljana pri neinvazivnem spremljanju presajene ledvice
Slovenski raziskovalci so pod vodstvom izr. prof. dr. Metke Lenassi in prof. dr. Mihe Arnola prvi pokazali povezavo med vezikularno DNA v urinu in poškodbo presajene ledvice (J. Extracell. Vesicles).
Kljub napredku pri zdravljenju končne odpovedi ledvic s transplantacijo ledvice, prezrte poškodbe presadka vplivajo na slabše dolgoročno preživetje. Zunajcelični vezikli so novoodkrita skupina bioloških membranskih nanodelcev v telesnih tekočinah, ki imajo izjemni klinični potencial za neinvazivno spremljanje stanja tkiv in organov.
V klinični študiji objavljeni v prestižni reviji Journal of Extracellular Vesicles (faktor vpliva 17,3), so slovenski raziskovalci prvi proučili uporabnost DNA, vezane na zunajcelične vezikle v urinu, kot neinvazivnega biološkega označevalca poškodbe presajene ledvice. Opisani pristop omogoča specifično in visoko občutljivo zaznavanje darovalčeve DNA na podlagi genotipskih razlik s prejemnikovo DNA.
Z elektronsko mikroskopijo in biokemijski testi so tudi prvi pokazali, da je na površino veziklov v urinu vezana dvoverižna DNA, kar jo ščiti pred razgradnjo. Bolniki, pri katerih je biopsija pokazala poškodbo presadka, so v urinu imeli značilno večje vezikle, na katere je bilo vezane več DNA. S kapljično digitalno verižno reakcijo s polimerazo so dodatno pokazali, da je del te vezikularne DNA darovalčeve. Vezikularna DNA je bila značilno povezana z obsegom vnetnih procesov v presadku in je lahko ločila med z limfociti T posredovano in s protitelesi posredovano zavrnitvijo, ki imata različno zdravljenje in prognozo.
S tem so slovenski raziskovalci pokazali, da ima vezikularna DNA v urinu velik potencial za dolgoročno neinvazivno spremljanje poškodbe presajene ledvice, doprinesli pa so tudi k temeljnemu znanju o lastnostih novoodkritega tovora DNA zunajceličnih veziklov v urinu.
Raziskavo pod vodstvom izr. prof. dr. Metke Lenassi in prof. dr. Mihe Arnola so izvedli na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko, Katedri za interno medicino in Inštitutu za patologijo UL MF, Kliničnem oddelku za nefrologijo UKC Ljubljana, ter Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB. Poglavitno delo sta opravili doktorska študentka Ivana Sedej in postdoktorska raziskovalka Maja Štalekar.
Povezava do članka
Avtorji članka: Ivana Sedej, Maja Štalekar, Magda Tušek Žnidarič, Katja Goričar, Nika Kojc, Polona Kogovšek, Vita Dolžan, Miha Arnol, Metka Lenassi
