Charité Medizin Berlin, Nemčija

Berlin_Josipovic.jpg

 

Ime mi je Luka Josipović, v šolskem letu 2018/19 sem opravljal 5. letnik splošne medicine v Berlinu kot del programa Erasmus plus. Zdi se mi pomembno, da najprej povzamem, zakaj sem se v Berlin sploh odpravil in v kolikšni meri so se moje želje in pričakovanja izpolnila.

V nemško prestolnico sem se odpravil zaradi potrebe po spremembi študijskega vsakdana v Ljubljani, želje po izboljšanju nemščine, spoznavanju življenja v velikem mestu in tam živečih ljudi, načina delanja medicine v eni največjih in najuspešnejših bolnišnic na svetu in tako naprej v smislu osebne rasti in stopanja po svoji poti. Pa bom na koncu poročila pokomentiral kako se je vse skupaj izšlo.

V Berlin sem prispel v začetku septembra 2018, kljub temu, da se študijsko leto oz. semester začne šele 15. 10. V septembru sem opravljal intenzivni tečaj nemščine na Humboldtu, ki je hkrati eden izmed dveh gradnikov Charitéja - zaradi zgodovinskih razlogov hladne vojne in tako naprej so si tudi na medicinskih fakultetah segli v roko in ustanovili eno in edino - Charité, ki je samostojna univerza, a hkrati pod okriljem Humboldta in Freie Univerze, kar študentu omogoča tudi koriščenje vseh plusev obeh ustanov. Kakorkoli, tečaj je trajal en mesec, vsak delovnik od 9h do 13:30, stal me je 400€ (zelo ugodno). Tam sem spoznal že prve prijatelje, s katerimi smo preživeli večino septembra - skupaj smo vse od začetka govorili le po nemško, čeprav je šlo celoten september za zelo okrnjeno različico sporazumevanja, a smo vsi sprejeli žrtev površinskih debat in se posvetili razvoju nemščine, kar se je na koncu meseca definitivno poznalo. Vsi smo se malce bali vseh študijskih obveznosti v nemščini, zato se je vsak potrudil po najboljših močeh, da ne bi zaostal. Pa lahko kar tukaj odgovorim na vprašanje, ki gre verjetno vsakemu študentu MF, ki je imel v gimnaziji nemščino in se nato 3, 4, 5 let z njo ni ukvarjal po glavi: ”Kako bom zmogel celoten študij v tem tujem jeziku?” Pa lahko iz lastne izkušnje povem, da se nimate česa bati, v kolikor malenkost že znate, ste pripravljeni odšteti en mesec časa za intenzivni tečaj in se družiti z ljudmi.

Na bazi prejšnjih poročil sem se odločil, da ne bom stanoval v študentskem domu, temveč v privatni sobi v sklopu takoimenovanega WG - Wohnungsgemeinschaft. Sprva sem si našel prehodno opcijo za prvi mesec, plačal sem 460 €. Soba je bila ogromna, sostanovalca Nemca, skratka počutil sem se integriran. V tem času sem iskal novo sobo na spletni strani WG Gesucht, tokrat z željo po stalni opciji. Kljub rednemu pisanju emailov in preverjanju tudi drugih strani nisem našel nič primernega, zato sem se z enim izmed sotečajnikov dogovoril, da ostanem pri njem dva tedna oktobra, kar mi spet kupi nekaj časa. V začetku oktobra sem odšel nazaj v Ljubljano za 10 dni in po vrnitvi nazaj se je faks v Nemčiji že začel, živel pa sem pri omenjenem prijatelju, saj sem prvo stanovanje že izpraznil. Tekom teh dveh tednov sem prek bivšega sostanovalca iz prvega stanovanja spoznal fanta, ki je odhajal na potovanje v Indijo za 6 tednov in je za ta čas oddajal svojo sobo. Tako sem se ponovno, že drugič selil v tretje stanovanje, spet le prehodno. Zakaj? Ker je sobo/stanovanje v Berlinu zelo težko dobiti, sploh, če nisi pripravljen vzeti čisto vsega kar je na voljo. K sreči se je nato v 2. stanovanju po vrsti odprla soba in ker sem stanovalce poznal sem imel ekskluzivno možnost za vselitev, ki sem jo po treh mesecih prehodnih nastanitev tudi unovčil. Končno sam svoj kralj v svoji sobi s pogodbo za nedoločen čas, ki mi je omogočala prijavo v Anmeldungsamt. Sicer je bila cena v primerjavi s pričakovanim višja, za sobo sem namreč do izselitve plačeval po 500 €/mesec vključno s stroški. Sanje o kakšnem prišparanem evru na koncu izmenjave so se razblinile, a hitro sem se streznil, saj sem tekom trimesečne “tekme” z drugimi priseljenci v Berlinu spoznal, da je 500 € kar solidna cena.

Se opravičujem za zapletenost zgoraj napisanega, ampak tako je bilo. In če nisi pripravljen izgubiti par živcev se morda raje prijavi v študentski dom, kjer imaš zagotovljeno mesto (res je dom 1h oddaljen od fakultete in stane nekaj nad 400 €, kar tudi ni tako izrazito manj), ki ga lahko tekom izmenjave vedno oddaš in se preseliš v stanovanje. Marsikdaj je šlo za las glede rokov in mnogo sreče sem imel, da sem dobil sobo, ampak vedno sem imel več opcij pri temu in onemu prebiti teden/dva, če slučajno ne bi prišel do svoje sobe - nevarnosti, da bi spal pod mostom ni bilo.

“Šolnina” za Charite znaša 250€ na semester, v kar je vključena semestrska vozovnica za javni prevoz, pod kar se štejejo S-bahni, U-bahni, tramvaji in avtobusi. Glede tega je mesto odlično povezano, javni prevoz je na voljo ves čas, tudi ponoči, saj je Berlin mesto, kjer vedno nekdo žura in te ljudi je treba spravit domov, za kar skrbi dokaj zanesljiv BVG. Sam sem si v drugem semestru kupil še kolo, če pa bi se na izmenjavo odpravil še enkrat, bi ga zagotovo kupil takoj! Strani na fb “Sell your stuff Berlin” in “Free your stuff Berlin” ponujata skorajda vse, kar človek potrebuje, po ugodnih ali zastonjskih cenah. Če nisi preveč zmrzljiv se da tudi celotno zimo prekolesariti, glede na to, da v Berlinu redko dežuje, snega v celem letu videl nisem, vozniki so do kolesarjev uvidevni in ceste se vijejo bolj kot ne naravnost ter po ravnem.

Skupno bo svoj mesečni strošek ocenil na 800 €, 500 € za stanovanje in cca. 10 € na dan za različne zadeve in trgovino, kjer so živila podobnih cen kot pri nas, tekom tedna sem vedno kosil v menzi, ki jo lahko samo priporočam - za 3 € se naješ, saj si omejen le z velikostjo krožnika, naložiš pa si kolikor ti paše -oz. kolikor ti uspe na krožnik stlačit.

Morda malce obžalujem, da že na začetku same izmenjave nisem dobil vsaj nekega priložnostnega dela, saj so urne postavke visoke - nad 10 €, časa je dovolj, izbira del je pa tudi bogata. Vem, da v brošuri Charitéja izrecno piše, da časa za študentsko delo ne bo, vendar to po mojem mnenju ne drži, vsaj za nekih 10-20 h/teden, čas je. Če kar nadaljujem s kurikulumom in zaposlenostjo študenta. Sam sem opravljal 7. in 9. semester, katerima sem priključil še 6 tednov kliničnih vaj. Tekom rednega dela semestra, ko nisem opravljal kliničnih vaj, je časa na pretek, kar je sprva šok, nato pa se vsega skupaj navadiš. Praktično vsak teden se zgodi, da imaš en dan popolnoma prost, neredko pa tudi 2 ali celo 3. Obveznosti so potekale v obliki seminarjev, praktikumov (ki so bili včasih dejansko praktični, včasih pa le seminarji) in vaj na oddelku. Vaje na oddelku so bile 1-2x/teden, trajale naj bi 3 h, vendar temu ni bilo vedno tako. Kljub temu bi izpostavil, da so imeli zdravniki tam uradno 3 h časa rezervirane le za nas - nekateri so se tega držali, spet drugi so med tem časom počeli vse drugo kot učili - kakorkoli bi to sugeriral na UL MF in posledično UKC; jasno mi pa je, da naša ustanova ne premore toliko zdravnikov na pacienta kot Nemčija in mnogokrat 3 eksluzivne ure za študente pač niso možne. Predavanja niso bila obvezna, hkrati pa jih je bilo zelo zelo malo, saj je večina predavanj in seminarjev v obliki spletnih gradiv na e-učilnici. To bi izpostavil kot največjo razliko med študijem pri nas, ko si tekom leta zaposlen vsak dan ter Berlinom, kjer zlahka pozabiš, da si študent, če nisi samoiniciativen. Po mojem mnenju je obveznosti pri nas mnogokrat preveč, pri njih pa premalo, izbral bi zlato sredino. Hkrati so v učnem načrtu večino časa namenili pomembnim stvarem in pozabili na redke bolezni in detajle, s katerimi se pri nas pogosto ubadamo.

Tekom kliničnih vaj - po nemško Famulatur - časa za ostale zadeve ni preveč, saj si na kliniki od 8:00 do 16:00 kot del ekipe, kjer si zadolžen za jemanje krvi, vstavljanje IV kanalov, anamneze. Ob vsem tem vidiš ogormno pacientov, s katerimi se lahko v miru pogovoriš in jih pregledaš. Spet je tu mnogo odvisno od iniciative, ki jo pokažeš, saj ti marsikaj ne bo pokazano, če ne boš vprašal in malce težil. Vsa vrata so ti odprta, le potrkati je treba. Glede samega urnika in usklajevanja ne bi izgubljal preveč besed, v primeru, da vas izmenjava v Berlinu res zanima, me kontaktirajte. Okvirno: prvi smester sem opravljal dihala in obtočila ter ponavljal ortopedijo in abdomen, katera sem lahko unovčil kot izbirna predmeta. Na koncu semestra sem opravljal še klinične vaje iz oftalmologije, v Sloveniji pa bom opravljal še izpit. V Nemčiji imajo dolge zimske počitnice, zato sem se med temi vrnil v Slovenijo in opravil par izpitov, ki so na kurikulumu 5. letnika. V drugem semestru se mi v Sloveniji priznava ginekologija in pediatrija, konec semestra sem spet opravljal klinične vaje, tokrat iz endokrinologije, ki sem jih lahko delno unovčil za priznavanje obveznosti na UL MF. Vse skupaj se je na koncu dobro izšlo, vendar sem v 5. letnik v tujini in doma vložil več energije (tako kot za časovni razpored kot za učenje zadev, ki se mi niso štele v Ljubljani). Na srce vam polagam, da se izmenjave s samega začetka lotite na ta način - da ste sprijaznjeni z dejstvom, da bo morda izmenjava terjala več energije in časa z vaše strani, kot če bi udobno opravili 5. letnik doma.

Če se navežem na začetek: spoznal sem življenje v velikem mestu, ki ima svoje prednosti, vendar preferiram Ljubljano in jo od zdaj naprej toliko bolj cenim. Cenim priložnost, ki sem jo v okviru EU s programom Erasmus plus dobil, da sem na tuje stroške eno leto prebil v tujini in se naučil jezika, ki mi bo sigurno prišel prav ter tvoril prijateljstva z bodočimi kolegi ter ljudmi iz drugih strok za življenje. V svoji glavi sem razbil mit o obljubljeni deželi tam zgoraj, kjer ni vse tako kot marsikdo misli. Tudi medicina z moje perspektive ni nič boljša (statistike povedo drugo, se strinjam), kar je tudi eden izmed mnogih razlogov, da bolj spoštujem svojo državo in jo ponosno predstavljam naprej. Počutim se, da so me izzivi in zapleti na poti izoblikovali v bolj samostojno osebo, ki bolj natančno ve, kaj v življenju želi.

V grobem sem popisal svoje enoletno gostovanje, vendar to poročilo zdaleč ni vse kar sem doživel, zatorej na plan z vprašanji, če jih imate.

FB: Luka Josipovič

josipovichluka(at)gmail.com