Houston Memorial Hospital, ZDA

 

 

Vsebinski potek obiska: 
Obisk je potekal 8 tednov, na centru za napredovalo srčno popuščanje v Larry D. Johnson Heart and Vascular Institute, Memorial Hermann Hospital, v sklopu Health Science Center Houston. V bolnišnici sem bila od ponedeljka do petka, vikendi so bili prosti. Prihajala sem ob 6:10, da sem se pripravila na jutranjo kirurško vizito, ki se je začela ob 6:30. Po krajši jutranji viziti se je ob 7:30 začelo delo v operacijski dvorani ali pa daljša, planirana vizita z ekipo za intenzivno medicino. V kolikor sem bila razpisana v operacijsko dvorano, sem se pripravila na poseg in pri posegu aktivno sodelovala ter asistirala. Če sem bila razpisana na oddelek za intenzivno medicino, smo ob 7:30 začeli s podrobno vizito vsakega pacienta, ki je vključevala pregled laboratorijskih in mikrobioloških izvidov, morebitno slikovno diagnostiko, pregled glavnih in pomožnih diagnoz. Potem se je naredila ocena pacienta s kliničnim pregledom in plan za nadaljnje zdravljenje. Ob 15:00 je sledila glavna kirurška vizita s podrobnejšim pregledom pacientov in odločevanjem o posegih za naslednji dan. Če sem bila v operacijski dvorani in se je poseg podaljšal ali je v osnovi šlo za daljšo opracijo (npr. pljučna trombendarterektomija, ki že v osnovi traja 6-8 ur), se vizite nisem udeležila, ali pa smo jo imeli po koncu posega. Vizita je trajala 60-90 minut, na njej pa se je prav tako pogledalo paciente podrobneje, za planirane posege pa smo več pozornosti namenili preiskavam za pripravo na poseg (npr. koronarna angiografija, UZ vratnih žil in UZ ven v sklopu ocene tveganja in primernosti za koronarne obvode). Delavnik se je tako zakjučil. Občasno so bile planirane dodatne operacije, takrat sem ostala dlje, da sem lahko asistirala.

 

 

Ob torkih smo ob 8:00 imeli poseben sestanek, MRB (Medical Review Board), na katerem so se predstavili kandidati za napredovalo zdravljenje srčnega popuščanja (LVAD - left ventricular assist device in srčno transplantacijo). Na sestanku so sodelovali različni timi - srčni internistični, srčni kirurški, pulmološki, nefrološki, infektološki, psihiatrični, prehranski, socialni, finančni tim, ki so pacienta pregledali in podali oceno primernosti za poseg. Na koncu se je odločilo, ali je pacient potrjen (approved) ali ne za tovrstno terapijo. Ob četrtkih je ob 7:30 bil M&M (Morbidity and Mortality) sestanek, na katerem se je predstavilo 1 klinični primer pacienta, ki je bil zahtevnejši za zdravljenje, se je pri njem zgodil kakšen zaplet ali celo morebitna smrt. Na sestanku se je nato pregledalo potek zdravljenja in diskutiralo o možnih izboljšavah na tem področju. Ob petkih je ob 7:30 bila glavna tedenska vizita,  ob 12:00 pa interdisciplinarni sestanek, na katerem so sodelovali različni zdravniški timi, na njem pa se je predstavilo zahtevne paciente, za katere je en zdravniški tim potreboval konzultacijo večih timov ali diskusijo o nadaljevanju zdravljenja. Šlo je pravzaprav za večji zdravniški konzilij. Ob četrtkih in petkih so se operacije in glavne vizite na intezivističnem oddelku tako začele ob 8:30, namesto ob 7:30. V kolikor je kirurški tim dobil klic za organ - za srčno ali pljučno transplantacijo, se je dan odvil nekoliko drugače, saj smo študenti lahko sodelovali tudi pri odvzemu in implanatciji organa. Vedno je 1 študent šel s timom za odvzem, 1 študent pa se je “scrubbal” za implantacijo organa. 

 

Pridobljena znanja in glavne ugotovitve:
Ugotovila sem, da je ameriški zdravstveni sistem res drugačen od slovenskega, a ne v taki luči, kot sem si predstavljala. Imajo 4 različne modele zavarovanj, pri socialno najšibkejših je zavarovanje brez mesečnega doplačila. Bolnišnično zdravljenje in zahtevnejši posegi (npr. srčna transplantacija) so v osnovi dostopni vsem, ne glede na socialni status, tako kot pri nas, razlika je le v doplačilu zdravil po zdravljenju in v rehabilitaciji doma (ki pa je seveda izjemnega pomena po takšnih operacijah). Prav tako sem ugotovila, da imajo v bolnišnicah precej več specializiranega osebja, ki ga pri nas sploh ne poznamo - recimo v Sloveniji imamo srednje in diplomirane medicinske sestre, ki se v ZDA prevedejo v nurse in registered nurse. Pri njih imajo potem se nurse practitioner, ki je še "višje" izobražen kader, ki lahko večkrat tudi sam predpisuje zdravila, avtonomno od zdravnika. Prav tako imajo specializirane tehnike za UZ srca, ki nimajo medicinske izobrazbe, ampak so izšolani samo za delanje tovrstnih ultrazvokov. Pri nas UZ srca delajo kardiologi, intenzivisti, skratka zdravniki specialisti. Tam imajo prav tako več podpornega osebja v operacijski dvorani, zato je preostali kader (inštrumentarke, bolničarke) manj obremenjen. Imajo tudi t. i. physician assistants, ki niso ne medicinski tehniki ne zdravniki, temveč nekaj vmes. Gre za prav posebno smer študija, kjer se izobraziš za samostojno delo kot "podzdravnik". Imaš več kompetenc, znanja in avtonomije kot npr. nurse practitioner, lahko opravljaš manjše posege samostojno (npr. tudi jemanje vene za srčne obvode), še vedno pa nisi odgovoren za pacienta v enaki meri kot zdravnik specialist, ampak si njegov pomočnik. Lahko opravljaš konzultacije v imenu svojega specialista, greš na vizito, se odločiš za naročilo preiskav, ... S tem se razbremeni delo specialistov, kar se mi je zdelo zelo dobro. 

 

 

Poleg vpogleda v ameriški zdravstveni sistem sem se ogromno naučila s samim delom na oddelku in v operacijski dvorani. Z opazovanjem in asistiranjem pri operacijah sem dobila še boljši vpogled v srčno kirurgijo, ki me že v osnovi zanima, prav tako sem se naučila bolje fiksirati drene in razne katetere (dializni kateter, cvk), boljša sem postala v asistiranju kirurgu (retrakcija tkiva, sledenje šivu, izpostavitev vidnega polja, aspiracija krvi) in videla sem posege, ki jih do takrat še nisem (npr. prvič sem videla in asistirala pri pljučni trombendarterektomiji). Na oddelku sem se naučila celostno oceniti stanje kritično bolnega pacienta, naučila sem se prepoznati znake alarma in sestaviti okviren plan za nadaljnje preiskave in morebitno zdravljenje kritično bolnih pacientov.

Življenje, stroški, nastanitev:
Houston je najbolj poseljeno mesto v Texasu in četrto najbolj poseljeno mesto v ZDA (za New Yorkom, Los Angelesom in Chicagom). V njem živi več kot 2 milijona ljudi, zato je mesto za naše standarde zares veliko. Imajo dober javni transport s tramvaji in avtobusi, ki sem ga redno uporabljala za prevoz do bolnice, prav tako imajo na karto za javni transport študentski popust, ki ga lahko koristite z UTHealth kartico. Problem Houstona je velik odstotek brezdomcev in kriminala, predvsem v okrožju Downtown in Midtown ter vzhodnejših delih mesta. V teh območjih je že podnevi potrebno biti previden. V ostalih okrožjih je čez dan precej mirno, se pa v vseh okrožjih odsvetuje uporaba javnega transporta in hoja ponoči. Zato sem, v kolikor smo z operacijami končali po 19. uri, vedno uporabila Uber ali Lyft za prevoz do doma. 

Živela sem nekje med Midown in Museum District območjem, svojo nastanitev sem (kot tudi drugi) našla na platformi Airbnb. Najela sem sobo pri gospe Margot, ki je bila zares dobra najemodajalka, soba in ostali prostori pa so bili čisti. Za nastanitev sem odštela približno 1000 €/mesec. Problem nastanitev na splošno je običajno daljša razdalja do živilskih trgovin, do katerih po dolgem delavniku nisi mogel iti z javnim transportom (saj je bilo to odsvetovano). Tako sem se dostikrat znašla z dostavo živil preko platform UberEats, DoorDash in Instacart. Pri UberEats in DoorDash se lahko prijavite za 1-mesečni free trial premium verzije, s čimer si zagotovite zastonj dostavo. V osnovi so hrana in pijača precej dražji kot v Sloveniji, zato sem precej pazila kaj in kje kupujem. V Randalls-u in WholeFoods so cene precej višje kot v Trader Joe’s in H-E-B, Walmart in Target pa sta recimo najcenejša, a je tudi kvaliteta hrane slabša. Dober je bil tudi Aldi, naš Hofer. Skratka, malo se je treba znajti, pa gre. Za osnovne življenjske stroške (hrana, pijača in transport) se tako da odšteti cca 300 € na osebo, a je to brez vikend izletov, hrane v restavracijah, kave v Starbucksu in podobnih kavarnah, najema avtomobila. 

Vikend izleti:
Sama sem med vikendi obiskala Nasa Space Center, Galveston, Austin, San Antonio, New Orleans in Dallas. Tri vikende sem počivala in raziskovala Houston. V kolikor bi se odločali za vikend izlet, najbolj priporočam New Orleans (do tja je sicer 5-6 ur vožnje in priporočam najem avta) in Austin v kombinaciji s San Antoniom (do tja lahko greste s FlixBusom, mi smo si sicer najeli avto). NASA Space Center je tudi a “must-see” ko ste v Houstonu, splača se poleg karte za general admission vzeti še Historic Mission Control tour, kjer imate dostop do originalne kontrolne sobe vseh Apollo letov. 

Štipendija: 
Sama sem se prijavila na štipendijo za “Sofinanciranje gostovanj slovenskih strokovnjakov iz tujine na slovenskih visokošolskih zavodih in raziskovalnih organizacijah ter študijskega oziroma znanstvenega obiska študentov v tujini”. S to štipendijo vam pokrijejo 1000 € za letalsko karto in 250 €/teden za življenjske stroške. Zanjo sicer potrebujete podpisano potrdilo dr. Gregoriča o sprejetju na program s točnim začetkom in koncem programa, a vam ga on z veseljem podpiše.

 

Mnenje:
Z rotacijo sem zelo zadovoljna in bi se zanjo v trenutku še enkrat odločila. Je sicer naporno, sploh v primeru da želiš asistirati tudi pri popoldanskih posegih, a je vredno. Sama sem se v dveh mesecih naučila res ogromno, izboljšala sem klinične veščine tako na internistični kot kirurški strani. Dobila sem novega zagona za kirurgijo, ki mi je že pred izmenjavo bila všeč, prav tako pa sem začela razmišljati o prijavi na specializacijo ali pa vsaj t.i. “fellowship” tekom specializacije v ZDA. Izmenjavo priporočam vsem, ki jih zanima intenzivna interna medicina (kljub temu, da so to v osnovi kardiološki pacienti, se ponovi celotna interna) ali srčna/torakalna kirurgija. 

Besedilo in fotografije: Maša Smajila